Storitve

Eloksaža ali eloksiranje ali anodiziranje so imena za postopek površinske zaščite aluminija pred korozijo. Postopek temelji na elektrokemični metodi anodne oksidacije. V tem postopku je aluminij prevlečen s tanko plastjo oksida (debelo približno 1 mikrometer), da ga zaščitimo pred nadaljnjo oksidacijo. Vendar ta debelina sloja ni dovolj debela in ni estetsko sprejemljiva, zato je aluminijast profil podvržen fazni oksidacijski obdelavi, pri kateri se debelina zaščitne plasti poveča na prevleko do 20 (mikrometrov), odvisno od zahteve kupcev.

Ta postopek se izvaja na posebnih postrojenjih, v katerih so kadi postavljene ena ob drugo. Kadi so napolnjene s kemikalijami, ki nato sodelujejo v postopku eloksiranja. Med vsako kadjo je voda za izpiranje. Sistem je opremljen z dvigali, na katerih so profili obešeni.

Vse blago je treba pred eloksiranjem dobro razmastiti, da ne bo imelo sledi obdelave (stiskanje, CNC obdelava, umazanija roke …). Detergenti se segrejejo na temperaturo 65-75 °C in običajno odstranijo vse nečistoče. Iz ulitka ne odstranjujejo nečistoč (grafit), vendar zato zlitine niso primerne za anodno eloksiranje. Razmaščevalec tudi ne more odstraniti lepil (lepilnih trakov), ki jih je treba pred tem postopkom odstraniti ročno.

Saten ali satinacija ali E6 efektz  je kemični postopek, pri katerem se pore aluminija odprejo in napolnijo z raztopino NaOH z visoko koncentracijo raztopljenega aluminija. Blago dobi satenast mat estetsko prijeten videz.

Izpiranje v koncentriranem NaOH segretem na 45 °C je treba opraviti v 1 minuti. Po odstranitvi blaga iz postopka satiniranja, ker se v nasprotnem primeru saten na izdelku speče. Pri tem postopku je pomembno, da saten odstranimo iz aluminija, če je potrebno s ponavljajočim se potapljanjem in vzponom.

Po izpiranju satena je treba blago dobro sprati v navadni vodi, ker je treba iz aluminija odstraniti vse ostanke alkalij (NaOH). To je morda eden najpomembnejših korakov za doseganje kakovosti. Običajno se izpiranje opravi v dveh kadi navadne vode s stalno menjavo le-te (kroženje). Natančnejše blago (niti, majhne luknje …) dodatno speremo ročno.

Po alkalnem delu je treba izvesti postopek deoksidacije, torej blago pretvoriti iz alkalnega oH v kislo. V tem postopku se je pomembno znebiti ostankov alkalij v pore aluminija.

Eloksiranje se izvede v elektrolitu, sestavljenem iz žveplove kisline, raztopljene v vodi. Na tej stopnji na aluminij deluje enosmerni tok, tako da je aluminij pozitivna elektroda, negativna pa neka druga primerna kovina. Zaradi prehoda električnega toka se žveplova kislina začne razgrajevati. Kakovost anodne plasti je odvisna od kakovosti aluminijevega Al99,5 (zlitine AlMgSi 0,5., AlMg1, AlMg3) koncentracije elektrolitov, temperature in toka. Nadzor nad temi parametri spremlja računalnik in nadzoruje pulzni usmernik. Ko je dosežena ustrezna debelina sloja, se usmernik samodejno izklopi, podatki se zabeležijo in določi kakovost eloksirane serije.

Površinska plast se spremeni v stekleno kristalno prevleko. Priporočena debelina aluminijastih profilov, iz katerih so izdelana okna in vrata, je 15-20 µ, tanjši sloji so premalo odporni na obrabo, če so izpostavljeni zunanjim vplivom, debelejše plasti pri upogibanju profilov počijo.

Pomembno je omeniti, da je treba v postopku eloksiranja posebno pozornost nameniti temperaturi medija, v katerem je eloksirano. Ker povprečna serija vsebuje približno 100 m² aluminija, se tekočina v stiku z medijem in tokom pretoka hitro segreje. Zato je treba medije ohladiti tako, da ne presega 21 °C. Prav tako medij ne sme biti prehladen (pod 19 ° C). Če temperatura ni idealna (19-21 ° C), se med serijami pojavi barvna razlika.

Eloksirani toni segajo od naravne barve aluminija, svetlo bronaste, temno bronaste, svetlo rjave, temno rjave in črne. To so anodne barve. Možno je barvati v zlate tone, vendar je manj obstojna in te barve ne ponujamo. Barvanje opravimo z anorganskimi pigmenti na osnovi Kositra.

Da je barva kakovostna, je treba pred tem postopkom eloksirati aluminij na najmanj 15 μ. Tudi barva se lahko razlikuje od serije do serije, kar je odvisno predvsem od količine blaga na nosilcu, debeline sten izdelka in površine samega izdelka. Praviloma je za dosego enakomerne barve na vsaki seriji treba izdelati serije iste količine in iste vrste izdelka. Barve ustrezajo standardu Euras po DIN 17611.

Zapiranje por, siliranje v hladnem silingu ter vročevodno izpiranje . Končni postopek eloksiranja je siliranje v hladnem silingu. Blago je v tehnološki raztopini praviloma toliko minut, kolikor je bil v postopku uporabljen mikron. Po siliranju se spere v navadni vodi (dve kadi) in na koncu v demi vodni kopeli. Nato se 10 min še odloži v vročevodno izpiranje v temperaturo 74 °C.

Končni izdelek pustimo na obešalih  in posušimo na naravnem zraku. Po obdelavi siling dozori in je idealno zorjen pri sobni temperaturi 48 ur. Ker je to zaradi zmogljivosti skoraj nemogoče, končnega blaga ne smemo pakirati v raztegljivo folijo, zlasti v hladnejšem in mokrem vremenu.